Najeli smo avto in se zapeljali nekaj sto kilometrov proti notranjosti Namibije.
Že nekaj kilometrov stran od Walvisovega zaliva je podnebje zelo drugačno. Čez obalni pas se stalno vlečejo meglice in oblaki, s hladnega Atlantika pa piha hladen veter, v puščavi pa
je bilo sončno in prav prijetno toplo.
Prvih sto kilometrov puščave je peščenih, potem pa se puščava dvigne v kamnito hribovje, ki ga prepredajo pretežno suhe doline, po nekaterih kanjonih, pa v puščavo pritečejo reke iz hribovja v osrčju Afrike. Nekatere reke se celo prebijejo skozi puščavo in pritečejo vse do Atlantika.
Neskončne peščene ceste so kar dobro poravnane in omogočajo hitro vožnjo, ko pa sem
našega terenca poskusil voziti po sipinah, smo se takoj pogreznili v pesek in za pot nazaj je bilo potrebno odkopavati pesek izpod koles.
Na posnetkih z relija Pariz – Dakar je bila vožnja po sipinah videti bolj enostavno :).